Razno

 

Vlaganje v otroke – dr. Matej Tušak

V časniku Nedeljski Dnevnik je bil objavljen članek dr. Mateja Tuška:

Tipična želja mnogih staršev, ki pridejo do mene, je, da testiram njihovega otroka in povem, ali se splača vlagati vanj. Rečem jim, da mi ga ni treba testirati, le povejte, kaj boste vlagali in kaj želite v zameno. Če želite v zameno svetovnega prvaka, ne vlagajte raje nič, ker je verjetnost kot za zadetek na loteriji. Če pa želite vzgojiti zdravega in stabilnega človeka, ki dobi delovne navade in zna prenašati stres, potem vlagajte, kot le zmorete.

A bodite realni. Vlagate lahko ljubezen, čas, tudi denar, a ne tako, da bi se morali vsemu v življenju odreči. Ker potem bo pritisk na otroka tako velik, da ne bo zmogel. Razumem stiske staršev, a v osnovi bi morali starši otroka vpeljati v šport zaradi razvoja osebnostnih lastnosti, kot so motiviranost, čustvena stabilnost, postavljanje ciljev,…

Potem bodo lahko zadovoljni, tudi če športnih rezultatov ne bo. Otrok bo lahko zadovoljen, da se je veliko naučil in se dobro imel, ni pa zanemarljivo, da ga tako obvarujemo škodljivih stvari, kot so alkohol, kajenje, droge,…

Dr. Matej Tušak
športni psiholog

Prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.

Deklice in nogomet – dr. Mojca Doupona Topič

Da v državah, kjer je ženski nogomet dobro razvit, začnejo deklice z igro nogometa že zelo zgodaj in to skupaj s svojimi moškimi kolegi, je opazila tudi dr. Mojca Doupona Topič pri ogledu športnega tabora v Ameriki. Svoje občutke je napisala tako: »Najbolj obiskan program je nogomet (soccer, kot mu rečejo Američani). V tem programu sodelujejo otroci od šestega do petnajstega leta in skupaj vadijo fantje in dekleta. Ko opazujem ta dekleta, imam občutek, da se zelo dobro počutijo na nogometnem igrišču, so samozavestna, okolje jih sprejema popolnoma enako kot dečke, imajo podporo svoje družine. Prav veselje je gledati samozavestna in zadovoljna dekleta, ko se podijo po travnatih igriščih v nogometni opremi, kamor obvezno sodijo kopačke, ščitniki in nogometne nogavice (Doupona Topič, 2007).«

Prof. dr. Mojca Doupona Topič, prof. šp. vzg., mag. med. prod.

Starši, tokrat je odločitev v vaših rokah

Vsak trener se je že srečal s primerom igralke, ki neredno trenira zaradi šolskih obveznosti. Vsi postavljamo šola na prvo mesto.  Pridobivanje izobrazbe je veliko bolj pomembno kot pridobivanje nogometnih veščin. Večina trenerjev to razume, a stvari je potrebno pogledati iz drugega zornega kota.

Nogomet ni le igra, ampak je šport. In ukvarjanje s športom pomeni gibanje, ki je osnovna človekova potreba. Redno gibanje prinaša pozitivne učinke v smislu telesnega in duševnega zdravja. Potrebno je izpostaviti, da telesna aktivnost vpliva na razvoj kognitivnih sposobnosti.

Gibalna aktivnost pri otrocih spodbuja večjo sposobnost koncentracije in otroci si lažje zapomnijo novo snov ter lažje sledijo pouku v šoli. Dragi starši, če ima otrok težave v šoli, za to zagotovo ni kriv nogomet. Kot trenerjem se nam pogosto dogaja, da otroka ni na trening, a je vseeno viden in aktiven na različnih družbenih omrežjih.

Noben trener se nima pravice vpletati v vzgojo in aktivnosti otrok, ki niso povezane z nogometom. Razporejanje prostega časa otrok je v veliki meri odvisna od staršev. Če otrok opravi nogometni trening, mu to vzame dve uri nekajkrat na teden. Po nekakšni logiki bi mu moralo ostati več kot dovolj časa za izpolnjevanje šolskih obveznosti.

Zgodi se, da otrok manjka kakšen trening, a tedenske odsotnosti zaradi šolskih obveznosti ne koristijo nikomur. Postavlja se tudi vprašanje ali je smiselno otroka kaznovati s tem, da mu prepovemo obisk treninga. Razen prej naštetih stvari, gibanje tudi vpliva na razvoj kosti, sklepov, mišic in motoričnih sposobnosti in spretnosti. Treniranje nogometa je tudi organizirana vadba, kjer so otroci podvrženi režimu, ki zahteva delavnost, poslušnost in disciplino.

Dragi starši. Če ima vaš otrok težave v šoli, mu ne odvzemite gibanja. Če je dobil slabo oceno, mu ne odvzemite treninga. Če je kaj ušpičil, nima nogomet s tem nobene zveze. Veliko večja nevarnost za otroke je sedeči življenjski slog in “visenje” na družbenih omrežjih ali prekomerno igranje računalniških igric.

Nogometni trenerji smo na tem področju pristranski. Želimo imeli vse otroke na treningu ter delati kvalitetno in strokovno. Veliko pozornost namenjamo tudi redu in disciplini. Težimo k zdravemu načinu življenja, ki je osnova za uspešno športno udejstvovanje.

Vprašanje za starše v premislek: ali je res smiselno kaznovati otroka za neuspeh v šoli tako, da mu prepovemo nogometni trening. Tu se otrok srečuje z razvojem organizacijskih sposobnosti (priprava na trening, čas, itd.), odgovornostjo, z razvojem socialnih veščin, disciplino, zdravim življenjskim slogom itn.

A ne bi bilo bolj smiselno, da namesto kaznovanja s prepovedjo udeležbe na treningu, otroku pomagamo v smislu učinkovitejše organizacije njihovega prostega časa?

Članek 24 ur.com

Ali z igranjem na zmago ustvarjamo zmagovalce? 

Picture

Že dobrega pol desetletja se ukvarjam z učenjem nogometnih korakov najmlajših nogometašev. Pri tem sem spoznal kar nekaj kolegov in staršev, katerih edini cilj je bila zmaga njihovih varovancev, otrok.
Ali je res tisto, kar moramo učiti najmlajše (v mislih imam otroke vsaj do 10. leta starosti), ali pa bi moral biti rezultat postranski cilj, do katerega lahko pride otrok, ekipa s pomočjo naučenega.
Marsikdaj pozabljamo, zakaj smo se mi v svoji rani mladosti odločili za igranje nogometa. Ali so nas na zelenico prvi popeljali starši?
Morda so nas k nogometu pritegnili prijatelji ali trenerji, ki so jih opazili v šolah, na igrišču ali ulicah, vsem pa je bilo skupno le eno; da se na igrišču družimo, spoznavamo in poizkušamo nekaj inovativnega, skratka UŽIVAMO.

Picture

Žal smo trenerji tisti, ki imamo prevelike ambicije oziroma le-te nepravilno usmerjamo. To se v večini primerov zelo maščuje.

Otroci več v igri ne uživajo, počasneje napredujejo in na koncu enostavno prenehajo z igranjem.

Še vedno v veliki meri prevladuje prepričanje, da je potrebno otrokom pokazati, kdo je tu “šef”, pri čemer morajo otroci že od malih nog zasledovati “zmagovalno mentaliteto”.

Si predstavljate, kakšno breme nosijo 8.-9. let stari otroci, ki morajo žogo najprej osvojiti, jo podati in spretno voditi po zelenici?

Tu sledijo pritiski s strani starševskega pogleda in kričanja onkraj ograje in na koncu še trener, ki od njih pričakuje čudežne deklice in dečke, da preigrajo nasprotno moštvo z enim dotikom in da  še “napadalec” sprejme žogo v zraku in zabije gol? Huda stvar.

Si predstavljate, da otrok za pravilno tehnično izvedbo mora porabiti 3/4 svoje pozornosti (odrasli nogometaš porabi za pozornost pri izvajanju tehničnega elementa zgolj 5 %!!!), pri čemer se še pri “tekmi” posamezni tehnični element zgolj uči?

Ali ima v pri tej kapaciteti otrok dovolj zmožnosti, da še posluša trenerja z navodili kot so “nabij”, “prebij” itd.? In ali lahko otrok osvoji pričakovanja trenerjev, staršev na tekmi kljub temu, da se še določenih tehničnih elementov ni učil? Seveda NE!
Otroke pri tem ne vodi nobena zunanja motivacija, kot npr. zmaga, nagrada itd. Vodi jih izključno notranja motivacija, kot so izboljšanje veščin, osebno dokazovanje in druženje s prijatelji.

Zato moramo tu predvsem starši in trenerji narediti svojo vlogo in jih spodbujati k temu, da tekmujejo sami s seboj (izboljšujejo elemente tehnike, katero osvajajo na treningih in le to poskušajo izvesti v tekmi). Tako usmerjeni otroci so izključno usmerjeni na nalogo in ne na rezultat.

In kako potem ustvarjamo zmagovalke/ce? Preprosto! Če bodo otroci usmerjeni na izboljšanje svojih sposobnosti in ne bodo pogojeni z rezultatom tekme, bodo otroci zelo motivirani in bodo hitreje napredovali. Če pa bodo otroci pogojeni z zunanjo motivacijo, bo mogoče kratkoročni rezultat hitrejši, vendar bomo dolgoročno vzgojili manj kvalitetnejših igralk/cev.

Zato je potrebno, da predvsem mi trenerji preklopimo v glavah mišljenje, da je npr. liga U10 mesto za NAŠE dokazovanje.

Članek 24 ur.com
SEM ŠPORTNIK
Enter a caption
Advertisements